Kaj pomeni "zasebno življenje"?
"Zasebno življenje" je zelo širok pojem, ki ga ni mogoče natančno opredeliti. Zasebno življenje se v kontekstu človekovih pravic razume kot vsi vidiki posameznikovega življenja in identitete, tako družbeni kot fizični. Tako zasebno življenje vključuje posameznikov videz, spolno usmerjenost, interese, preference, poklicne in zasebne dejavnosti, odnose z drugimi ljudmi - družino, prijatelji in širšim zunanjim krogom, življenjske odločitve, dom in dopisovanje. Preprosto povedano, zasebno življenje vključuje vse vidike posameznikovega življenjskega sloga ali tisto, kar oseba šteje za del svoje osebnosti.
Ali obstajajo kakšne izjeme?
Pravica do zasebnega življenja ni absolutna, zato jo je mogoče omejiti.
Evropska konvencija o človekovih pravicah določa tri merila, ki morajo biti izpolnjena, da je omejitev zakonita:
1. Omejitev je določena z zakonom: v nacionalnem pravu obstaja določba, ki takšno omejitev dovoljuje
2. Omejitev je v demokratični družbi potrebna za:
- zaščito nacionalne varnosti
- zaščito javne varnosti
- zaščito gospodarske blaginje države
- preprečevanje nereda ali kaznivih dejanj
- varovanje zdravja ali morale
- varovanje pravic in svoboščin drugih.
3. Omejitev je sorazmerna (ni večja, kot je potrebno za dosego zastavljenega cilja)
Ta merila so na splošno sprejele in uporabljale tudi druge mednarodne institucije za človekove pravice, po njih pa se ravnajo številni nacionalni organi odločanja.
Kdo varuje to pravico?
Država je glavni varuh človekovih pravic. Njene obveznosti so dvojne: negativne (obveznosti, da nečesa ne stori) in pozitivne (obveznosti, da nekaj stori).
Negativna obveznost je, da se vzdrži samovoljnega vmešavanja v zasebne zadeve posameznikov. Pozitivna obveznost je zagotoviti spoštovanje zasebnega življenja v medsebojnih odnosih posameznikov.
Mednarodno priznanje te pravice
Ta pravica je bila oblikovana po koncu druge svetovne vojne, ko se je mednarodna skupnost odločila določiti skupne standarde za varstvo temeljnih pravic.
Leta 1948 je bila v ta namen sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. Njen 12. člen se glasi:
"Nihče ne sme biti izpostavljen samovoljnemu poseganju v zasebnost, družino, dom ali dopisovanje, niti napadom na njegovo čast in ugled. Vsakdo ima pravico do zakonskega varstva pred takšnimi posegi ali napadi."
Ta pravica je bila pozneje vključena v mednarodne in regionalne konvencije o človekovih pravicah. Zanimivo je, da se področje uporabe te pravice sčasoma širi. Svetovna skupnost si ni mogla predstavljati, da bo velika količina osebnih podatkov sčasoma shranjena virtualno. Obseg pravice se je z razvojem sodobne tehnologije razširil in zdaj vključuje tudi zasebnost na internetu.