Prepoved suženjstva in prisilnega dela

Kaj je suženjstvo in prisilno delo?

Preprosto povedano, suženjstvo je stanje, ko je en človek lastnik drugega. Klasično suženjstvo (lastništvo oseb) je z mednarodnim pravom prepovedano, vendar pa soroden pojav, imenovan "sodobno suženjstvo", še vedno obstaja. 

Sodobno suženjstvo je izkoriščanje osebe s strani drugih oseb za osebno ali poslovno korist. To lahko poteka v različnih oblikah, kot so dolžniško suženjstvo, trgovina z ljudmi, prisilna poroka, suženjstvo v gospodinjstvu, spolno suženjstvo ali prisilno delo. 

Prisilno delo je položaj, v katerem je oseba prisiljena opravljati delo pod grožnjo kazni. Prisilno delo ni nikoli prostovoljno in vedno vključuje nasilje. 

opomba Prisilno delo ni omejeno na fizično delo. Nanaša se na vse možne vrste dela ali storitev. 

V poročilu "Globalne ocene sodobnega suženjstva" iz leta 2022 je navedeno:

Na dan je 27,6 milijona ljudi v položaju prisilnega dela. To absolutno število pomeni 3,5 prisilno zaposlene osebe na vsakih tisoč ljudi na svetu.

Kaj ni vključeno v pojem prisilnega dela? 

Prisilno delo ne vključuje:

  • dela, ki ga je običajno treba opravljati v priporu 
  • kakršno koli služenje vojaškega roka
  • dela v izrednih razmerah ali razmerah, ki ogrožajo življenje ali blaginjo skupnosti
  • dela ali storitve, ki so del običajnih državljanskih obveznosti (npr. obvezno delo v poroti). 

Ali je suženjstvo ali prisilno delo upravičeno? 

Suženjstva in prisilnega dela ni mogoče upravičiti. Tudi izredne razmere, ki ogrožajo življenje naroda, ne dovoljujejo odstopanja od te pravice.

Kdo varuje to pravico?

Ker je država glavni varuh človekovih pravic, mora zagotoviti spoštovanje prepovedi suženjstva in prisilnega dela. 

Obveznosti države so dvojne: negativne (obveznosti, da nečesa ne stori) in pozitivne (obveznosti, da nekaj stori).

Negativna obveznost zahteva, da se država vzdrži kršitve prepovedi suženjstva in prisilnega dela. 

Pozitivna obveznost pa mora zagotoviti, da javni organi ne izvajajo nezakonite diskriminacije in aktivno ukrepajo za zaščito. To vključuje: 

1.    Sprejetje ustreznih zakonov

  • Kazenski zakonik mora prepovedati suženjstvo, služabništvo ali prisilno ali obvezno delo
  • Država mora regulirati poslovne dejavnosti, saj se podjetja pogosto uporabljajo kot fasada za trgovino z ljudmi, kjer so žrtve predstavljene kot "delavci”
  • Državna pravila o priseljevanju ne smejo omogočati ali dopuščati trgovine z ljudmi (pravila lahko na primer zahtevajo, da vsi potniki pokažejo potne listine)

2.    Preiskave in pregon

Država mora preiskati primere prisilnega dela ali trgovine z ljudmi, tudi če žrtev ni vložila pritožbe ali če je umaknila zahtevek. V primeru čezmejnih kaznivih dejanj so zadevne države dolžne sodelovati.

3.     Zaščita žrtev

  • Kadar se državni organi zavedajo, da posamezniku grozi realna nevarnost izkoriščanja ali trgovine z ljudmi, ga morajo iz tega položaja odstraniti
  • Država mora žrtvam pomagati pri njihovem fizičnem, psihološkem in socialnem okrevanju
  • Država mora žrtvam zagotoviti dostop do pravne pomoči (svetovanje in zastopanje)

Mednarodno priznanje te pravice

Splošna deklaracija človekovih pravic v členu 4 navaja: 

Nihče ne sme biti v suženjstvu ali podložništvu; suženjstvo in trgovina s sužnji sta prepovedana v vseh oblikah.

Prepoved suženjstva in prisilnega dela najdemo tudi v vseh najpomembnejših mednarodnih in regionalnih konvencijah o človekovih pravicah.

V kontekstu

Viri

Nazadnje posodobljeno 10/07/2024