Svoboda izražanja

Kaj je svoboda izražanja?

Svoboda izražanja je temeljni element demokracije. Vsakomur zagotavlja svobodo, da ima različna mnenja in jih izraža, da pridobiva informacije ter posreduje informacije in ideje brez vmešavanja javnih organov. Ta temeljna pravica omogoča kroženje različnih pogledov in prepričanj ter svobodno razpravo in razpravo v družbi. 

Poleg tega je za medije in širšo družbo ključno orodje, da od države, njenih institucij in politikov zahtevajo odgovornost za njihova dejanja, zlasti v zvezi z vprašanji korupcije ali navzkrižja interesov v vladi. Čeprav je ta pravica zelo pomembna za vse ljudi, je zato še posebej pomembna za novinarje in vse, ki delajo v medijih, saj je njihova naloga biti "pes čuvaj" zdrave demokratične družbe. To pomeni, da jim mora biti omogočeno svobodno pisanje in poročanje o državi in njenih institucijah ali njihovo kritiziranje.

Katere oblike in vrste izražanja so zaščitene? 

Ta pravica zajema različne oblike izražanja: vizualno (slike, fotografije, posnetki in video), zvočno (glasba, izražene besede itd.) in vedenje (nastop ali dejanje). Ta svoboda torej zajema tako verbalno kot neverbalno komunikacijo. Zaščiteni so izrazi različnih vrst: politični, umetniški, komercialni ali drugi. 

Svoboda izražanja varuje ideje ali mnenja, ki so lahko sporna, moteča ali celo šokantna - saj sta pluralizem in strpnost temeljni vrednoti demokratične družbe. 

opomba Vse vrste govora niso zajete. Na primer, sovražni govor ali spodbujanje k nasilju nista zaščitena. 

Kakšne so omejitve svobode izražanja?

Svoboda izražanja ni absolutna, zato jo je mogoče omejiti. Evropska konvencija o človekovih pravicah določa tri merila, ki morajo biti izpolnjena, da je omejitev zakonita:

1.    Omejitev je določena z zakonom: v nacionalni zakonodaji obstaja določba, ki takšno omejitev dovoljuje

2.    Omejitev je nujna v demokratični družbi: 

  • v interesu nacionalne varnosti, ozemeljske celovitosti ali javne varnosti
  • za preprečevanje nereda ali kaznivih dejanj
  • za varovanje zdravja ali morale
  • za zaščito ugleda ali pravic drugih
  • za preprečitev razkritja zaupno prejetih informacij
  • za ohranitev avtoritete in nepristranskosti sodstva

3.    Omejitev je sorazmerna (ni večja, kot je potrebno za dosego zastavljenega cilja)

Ta merila na splošno sprejemajo in uporabljajo tudi druge mednarodne institucije za človekove pravice, upoštevajo pa jih tudi številni nacionalni organi odločanja.

opomba Razlikovati je treba med pravico do mnenja in pravico do izražanja mnenja. Prva ne dopušča nobenih izjem ali omejitev - nikomur ni mogoče prepovedati, da ima svoje mnenje, tudi nepriljubljeno. Omejeno pa je lahko izražanje tega mnenja. 

Kdo varuje to pravico?

Država je glavni varuh človekovih pravic. Njene obveznosti so dvojne: negativne (obveznosti, da nečesa ne stori) in pozitivne (obveznosti, da nekaj stori). 

Negativna obveznost je, da se vzdrži samovoljnega poseganja v svobodo izražanja in tako ustvari okolje, ki omogoča svobodno izmenjavo idej in mnenj. Pozitivna obveznost je zagotoviti zaščito svobode izražanja pred vmešavanjem javnih organov ali kakršnim koli drugim posegom. To vključuje vzpostavitev učinkovitih mehanizmov za zaščito novinarjev, delujoč sistem sodišč itd. 

Mednarodno priznanje te pravice

Svoboda izražanja je bila vključena v Splošno deklaracijo človekovih pravic iz leta 1948, prvi celovit seznam človekovih pravic, ki ga je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov. 

Devetnajsti člen se glasi:

"Vsakdo ima pravico do svobode prepričanja in izražanja; ta pravica vključuje svobodo izražanja mnenj brez vmešavanja ter pravico iskati, sprejemati in razširjati informacije in ideje s kakršnimi koli sredstvi in ne glede na meje."

Ta pravica je vključena tudi v mednarodne in regionalne konvencije o človekovih pravicah. 
 

V kontekstu

Viri

Nazadnje posodobljeno 10/07/2024