Sodišče, ki odloča o vaši zadevi, mora biti neodvisno. To pomeni, da mora biti sodnikova odločitev sprejeta v skladu s pravom in da nanjo ne sme vplivati nihče drug.

Neodvisnost pomeni, da so sodišča (sodna veja oblasti) ločena od vlade (izvršilna veja oblasti) in parlamenta (zakonodajna veja oblasti). Določen neizogiben vpliv na delovanje sodišč sam po sebi še ne pomeni, da sodišča ne delujejo neodvisno. Pomembno je, da so sodniki pri reševanju konkretnih primerov prosti vseh nedopustnih vplivov. 

primer Čeprav parlament sodnike izvoli, Ministrstvo za pravosodje pa pripravlja in oblikuje strategije v sodnih zadevah, to še ne pomeni, da sodišča niso neodvisna.

Sodniške neodvisnosti ne smejo ogrožati niti stranke niti drugi udeleženci postopka. 

primer Sodnik, ki je hkrati tudi predavatelj na univerzi, ne sme odločati v zadevi, kjer je ena izmed pravdnih strank dekan univerze, kjer sodnik predava.

Ni dovolj, da je sodišče neodvisno le formalno; delovati mora na tak način, da  stranke v postopku ali javnost o njegovi neodvisnosti ne dvomijo. Če izkažete, da obstojijo utemeljeni razlogi za dvom v neodvisnost sodnika, lahko zahtevate njegovo izločitev.

Zakon o pravdnem postopku vam daje možnost, da zahtevate izločitev sodnika, če menite, da pri odločanju v zadevi ni neodvisen. Praviloma ste že pred začetkom sojenja obveščeni o tem, kateri sodnik bo odločal o vaši zadevi. Če so vam že takrat znani razlogi za izločitev določenega sodnika, morate na sodišču podati ustrezen predlog za izločitev. Po začetku sojenja jih lahko uspešno uveljavljate le, če ste šele naknadno izvedeli zanje. V takem primeru morate nemudoma vložiti predlog za izločitev sodnika.