Kaj vključuje dolžnost varovanja pravice do življenja in kako ugotoviti, ali je prišlo do kršitve?
Vsakdo ima pravico do življenja. To ne pomeni zgolj da uradne osebe smrti ne smejo povzročiti, temveč da morajo življenje tudi aktivno varovati in preiskati vse primere nenaravnih smrti.
To pomeni, da:
- smejo uradne osebe smrtonosno silo uporabljati le v zelo redkih primerih, ki morajo biti izjemni, in le kadar je to nujno potrebno;
- v primerih, ko se uradne osebe zavedajo, da je življenje nekoga ogroženo ali bi lahko bilo ogroženo, so dolžne storiti vse kar je mogoče, da življenje osebe zavarujejo
- če nekdo umre v nenaravnih okoliščinah, je država to dolžna preiskati
Izvedite več o:
Splošna načela
Na splošno uradne osebe, kot so policisti, pazniki (pravosodni policisti) ali kriminalisti, ne smejo uporabljati smrtonosne sile med izpolnjevanjem svojih vsakodnevnih dolžnosti. Vendar so v nekaterih izjemnih primerih prisiljeni uporabiti smrtonosno silo, da preprečijo še večjo škodo. Uradne osebe lahko smrtonosno silo uporabljajo zgolj v naslednjih primerih:
- za obrambo druge osebe pred nezakonitim nasiljem
- za zakonito prijetje
- za preprečitev pobega zakonito pridržane osebe
- za zatrtje nemirov ali upora
primer Paznik (pravosodni policist) pištolo uporabi proti nekomu, ki poskuša pobegniti iz zapora in lahko ogrozi druge ljudi. Vendar pa paznik pištole ne sme uporabiti proti nekomu, ki zavrača premestitev na drugo lokacijo, vendar ne ogroža življenja ali zdravja drugih.
pomembno Namerno ubijanje osebe je prepovedano.
Postopek uporabe smrtonosne sile mora biti predpisan v nacionalni zakonodaji, uradne osebe pa morajo ta pravila dosledno spoštovati.
Merila presoje
Smrtonosna sila se sme uporabiti le, kadar je to nujno, in mora biti strogo sorazmerna z nevarnostjo, ki jo oseba predstavlja. Če je uporaba sile povzročila smrt posameznika, bo država morala dokazati, da:
- je obstajal eden od prej omenjenih legitimnih ciljev
- ni bilo drugih učinkovitih sredstev za reševanje situacije in
- je bila uporaba smrtonosne sile sorazmerna storjenemu kaznivemu dejanju in stopnji nevarnosti, ki jo je oseba predstavljala (npr. pištola ni bila uporabljena zgolj zato, da bi preprečila spopad s pestmi z drugo osebo, ali ker je bilo verjetno, da bo oseba, ki se je poskusila izogniti zakonitemu prijetju, hudo škodovala drugemu posamezniku)
Država je lahko za smrt odgovorna ne glede na to, ali so njene uradne osebe smrt povzročile posredno ali neposredno, ali če so to osebonameravale ubiti. Zato je treba smrtonosno silo vedno uporabljati previdno in, po ustreznem načrtovanju, kjer je to mogoče, ob upoštevanju tveganj za morebitne navzoče.
Če uradne osebe pri uporabi smrtonosne sile teh pravil niso upoštevale in ta povzroči smrt posameznika, je pravica do življenja najverjetneje kršena.
Kadar državni organi vedo ali bi morali vedeti, da je življenje nekoga resnično in neposredno ogroženo, morajo sprejeti vse potrebne in razumne ukrepe, da se temu tveganju izognejo.
primer Policisti ali pazniki morajo pridržano osebo odstraniti iz celice, če so jo drugi sojetniki napadli ali ji resnično grozili s smrtjo.
Posebno pozornost je treba nameniti osebam, ki jim je bila odvzeta prostost (pridržane osebe ali zaporniki), saj bo morala država v primeru njihove smrti zagotoviti pojasnilo.
primer Če je pridržana oseba resno poškodovana ali kaže znake samomorilnosti, vendar ni bila deležna zdravniške ali strokovne oskrbe in zaradi tega umre, bo to najverjetneje pomenilo kršitev dolžnosti države, da varuje življenje.
Dolžnost varovanja življenja pa ne pomeni, da mora oblast sprejeti ukrepe, ki jih ni mogoče razumno pričakovati, ali storiti nemogoče, da bi preprečile izgubo življenja.
Slovensko specializirano državno tožilstvo – Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili je dolžno ustrezno preiskati primere, v katerih je vaš družinski član ali bližnji sorodnik umrl med pridržanjem ali v zaporu. Čeprav država v teh situacijah morda niti ni neposredno odgovorna za smrt, mora ustrezno raziskati, kaj se je zgodilo, in ugotoviti, ali je kdo odgovoren za smrt vašega družinskega člana ali sorodnika.
Preiskavo je treba začeti nemudoma, biti pa mora temeljita in učinkovita.
Če država smrti vašega družinskega člana ali sorodnika ne preišče, ne glede na to, ali so bile njene uradne osebe vpletene v povzročitev smrti, se to šteje za kršitev pravice do življenja.