Kaj vključuje dolžnost varovanja pravice do življenja in kako ugotoviti, ali je prišlo do kršitve?
Vsakdo ima pravico do življenja. To ne pomeni le da so se uradne osebe dolžne vzdržati nepotrebnega odvzema življenja, temveč ga morajo tudi aktivno varovati in preiskati vse primere nenaravnih smrti.
To pomeni, da:
- smejo uradne osebe smrtonosno silo uporabljati le v zelo redkih primerih, ki morajo biti izjemni, in le kadar je to nujno potrebno
- v primerih, ko se uradne osebe zavedajo, da je življenje nekoga ogroženo ali bi bilo lahko ogroženo, so dolžni storiti vse, kar je mogoče, da osebo zavarujejo
- če je nekomu odvzeto življenje, je država to dolžna preiskati
Izvedite več o:
Splošna načela
Na splošno uradne osebe, kot so policisti, pazniki (pravosodni policisti) ali mejna policija, smrtonosne sile ne smejo uporabljati med izpolnjevanjem svojih vsakodnevnih dolžnosti.
V nekaterih izjemnih primerih so lahko smrtonosno silo vseeno prisiljeni uporabiti, da preprečijo še večjo škodo. Uradne osebe lahko smrtonosno silo uporabljajo le v naslednjih primerih:
- za zaščito druge osebe pred nezakonitim nasiljem
- za zakonito prijetje
- za preprečitev pobega zakonito pridržane osebe
- za zatrtje nemirov ali upora
primer Paznik pištolo lahko uporabi proti nekomu, ki poskuša pobegniti iz zapora in s tem ogroža varnost drugih ljudi. Vendar pa paznik pištole ne sme uporabiti proti nekomu, ki zavrača premestitev na drugo lokacijo in s tem ne ogroža življenja ali zdravja drugih.
pomembno Namerno ubijanje oseb je prepovedano.
Postopek uporabe smrtonosne sile mora biti predpisan v nacionalni zakonodaji, uradne osebe pa morajo ta pravila dosledno spoštovati.
Merila presoje
Smrtonosno silo je mogoče uporabiti le, kadar je to nujno, strogo sorazmerna pa mora biti z nevarnostjo, ki jo oseba predstavlja. Če je uporaba sile povzročila posameznikovo smrt, bo morala država dokazati, da:
- je obstajal eden od prej omenjenih legitimnih ciljev
- ni bilo drugih učinkovitih sredstev za reševanje situacije
- je bila uporaba smrtonosne sile sorazmerna storjenemu kaznivemu dejanju in stopnji nevarnosti, ki jo je oseba predstavljala (npr. bilo je verjetno, da bo oseba, ki se je poskusila izogniti zakonitemu prijetju, hudo škodovala nekomu drugemu, ali npr. pištola je bila uporabljena za preprečitev spopada s hladnim orožjem)
Država je lahko odgovorna ne glede na to, ali so njene uradne osebe smrt povzročile neposredno ali posredno, če so to osebo nameravale ubiti ali ne. Smrtonosno silo je treba vedno uporabljati previdno in po ustreznem načrtovanju, pri čemer je treba upoštevati tveganja za vse navzoče.
Če uradne osebe pri uporabi smrtonosne sile teh pravil niso upoštevale in ta povzroči posameznikovo smrt, je pravica do življenja najverjetneje kršena.
Kadar državni organi vedo ali bi morali vedeti, da je življenje nekoga resno in neposredno ogroženo, morajo sprejeti vse potrebne in razumne ukrepe, da se temu tveganju izognejo.
primer Policisti ali pazniki morajo pridržano osebo odstraniti iz celice, če so jo drugi sojetniki napadli ali ji resnično grozili s smrtjo.
Posebno pozornost je treba nameniti osebam, ki jim je bila odvzeta prostost (npr. pridržane osebe ali zaporniki), saj bo morala država v primeru njihove smrti zagotoviti pojasnilo.
primer Če je pridržana oseba resno poškodovana ali kaže znake samomorilnosti, vendar ni deležna zdravniške ali strokovne oskrbe in zaradi tega umre, bo to najverjetneje pomenilo kršitev dolžnosti države, da varuje življenje.
Vseeno pa dolžnost varovanja življenja ne pomeni, da morajo oblasti sprejeti ukrepe, ki jih ni mogoče razumno pričakovati, ali storiti nemogoče, da bi preprečile izgubo življenja.
Policija in/ali sodišče sta dolžna ustrezno preiskati vse primere, ko je vaš družinski član ali bližnji sorodnik umrl v priporu ali zaporu. Čeprav država v teh situacijah morda niti ni neposredno odgovorna za smrt, mora ustrezno preiskati, kaj se je zgodilo, in ugotoviti, ali je kdo kriv za smrt vašega družinskega člana ali sorodnika.
Preiskavo je treba začeti takoj, hkrati pa mora biti temeljita in učinkovita.
Če država smrti vašega družinskega člana ali sorodnika ne bo preiskala, se bo to štelo za kršitev pravice do življenja, ne glede na to, ali so bile v povzročitev smrti vpletene njene uradne osebe ali ne.